Grajske dame s srcem mušketirjev

Kadar se sprehajam po Ljubljani in pogledam v smeri Ljubljanskega gradu, se mi vedno zdi, da me pomirjujoče gleda in da je nekako vse prav, ker grad tam stoji. Kaj ve pomislite in občutite, ko pogledate v njegovi smeri? Ponos ali spisek vseh izzivov, ki jih prinaša odgovornost za tako pomemben del mesta?

Mateja Zdaj vedno bolj vidim grad. Na začetku poti pa je bilo predvsem razmišljanje, kaj vse je še treba narediti in urediti. Smo pa vsi skupaj vedno bolj čustveno vezani na grad, kar je glede na količino energije, ki jo vlagamo, normalno. In dober je občutek, ko pogledam gor in se počutim mirno, ker zaupam, da je vse v redu.

Očitno je potem že veliko narejenega, če lahko zdaj prevlada občutek ponosa?

Mateja Ja, grad je skoraj v celoti prenovljen. Seveda je treba skrbeti za vzdrževanje in vsako leto imamo tudi nove želje po nadgradnji, ampak platforma je narejena. Kar smo si do zdaj zadali, smo skupaj naredili, in na to smo res ponosni.

Simona, kako pa vi pogledate na grad?

Simona Uh, mene še vedno najbolj fascinira razgled, ko se pripeljem gor. Pred covidom je bil grad odprt 365 dni na leto in vedno je bila prva misel ob pogledu nanj povezana z našo ekipo, ki dela. In potem veselje, ker so gor ljudje in dogajanje. Ko na gradu še nisem bila domača, sem videla bolj zidove, zdaj začutim utrip. In se nasmehnem. Verjetno ni deklice, ki ne sanjari, da bi nekoč lahko hodila po grajskih hodnikih. Jaz imam srečo, da se mi je želja izpolnila na najboljši način.

Janja (se nasmeji Simoninim besedam) Imam podobno izkušnjo. Ko sem bila še dekle, sta mi starša podarila dva akvarela. Na enem je bil motiv Plečnikovih Križank, na drugem Ljubljanski grad. Obe sliki sta se me močno dotaknili, prevzelo me je, da predstavljata po mojem tisto najbolj ikonično za Ljubljano. In potem sem imela srečo, da me je pot najprej vodila v službo v Križanke, pred leti pa še na grad. Oba akvarela imam doma na steni in vsakič, ko ju pogledam, mi vzbudita občutek neverjetnega privilegija, da sem bila del Križank in zdaj gradu. Nikoli pa ga ne vidim kot delovno obveznost, temveč veselje, ponos.

Pomemben del vsakega izziva pa so poslovni partnerji, s katerimi delaš. Imamo veliko srečo, da so naši izredno kredibilni, predani.

Gospa Avbelj Valentan, če se navežem na to, da ste rekli, da je večina tistega, kar ste si zamislili, že narejenega – kako najti v sebi nov izziv, ko zaokrožiš pomembno obdobje?

Mateja (se nasmehne in zamisli) Sem človek, ki absolutno mora v sebi čutiti izziv. Vedno moram videti naprej, moram čutiti, da nekaj lahko naredim in dosežem to skupaj z ekipo. In s to ekipo, ki jo imam, je mogoče narediti vse. Res pa je, da smo trenutno v čudnih časih. Nihče ne ve, kako bo v prihodnosti. Turizem, naša panoga, je v katastrofalni fazi. Pa vendar smo se prilagodili, delujemo v skladu s časom. Videli bomo, kako se bodo stvari odvile. Kdaj bomo precepljeni, kdaj bo turizem lahko znova zaživel. In seveda je vprašanje, kaj bo potem nova normalnost. Ne glede na to pa imamo kar nekaj naslednjih izzivov. Eden od njih je parkirna hiša, da se bo lahko parkiralo pod gradom. Zelo realen načrt je druga kabina tirne vzpenjače. Vedno so velik izziv program oziroma vsebine, ki jih ponudimo. Od sebe pričakujemo, da smo vsako leto boljši, torej v koraku s časom, ter seveda tudi inovativni. Pomemben del vsakega izziva pa so ljudje oziroma poslovni partnerji, s katerimi delaš. Imamo veliko srečo, da so naši izredno kredibilni, predani. S številnimi sodelujemo že leta, razvili smo odnos spoštovanja in zaupanja, soustvarjanja in povezanosti v skupni želji po razvoju. Lahko rečem, da nas povezujejo in navdihujejo prav skupni izzivi.

Če pogledate deset let v preteklost, ko ste prevzeli odgovornost direktorice novoustanovljenega Javnega zavoda Ljubljanski grad, kaj vam je bil takrat največji izziv? Ste kdaj pomislili, kaj vam je bilo tega treba?

Mateja Ne, nikoli.

Nikoli?

Mateja Nikoli. Na začetku sem imela morda manjši zadržek glede ideje o javnem zavodu, ampak v resnici se je takoj pokazalo, da je pot prava. Imeli smo tudi dobra izhodišča. Ekipa 28 ljudi, torej nas ni bilo tako malo. Čas je bil, da mu damo vsebino, dušo in ga dokončamo na več ravneh, predvsem tudi v optimalnem smislu funkcionalnosti. Želimo si, da grad v celoti prilagodimo tudi za obiskovalce s posebnimi potrebami. Začetni velik izziv so bili sodelavci, ki so prišli iz različnih okolij: iz podjetja Ljubljanska parkirišča in tržnice, iz zavoda Festival Ljubljana ... Kako nas povezati, da bomo imeli isto vizijo in zavedanje, da smo v tem skupaj. Na začetku še ni bilo takega zaupanja med nami, zato ga je bilo treba zgraditi. In zaupanje dobiš samo z delom in konkretnimi rezultati. Na srečo smo skozi skupen trud relativno hitro postali ekipa. Sama ne morem narediti ničesar.

Janja Rozman, ob vašem imenu na prenovljeni spletni strani je zapisan naziv vodja službe za odnose z javnostmi. Ali to pomeni, da ste obrambni jarek med svetom in gradom? Vas kdaj obremenijo težka vprašanja? Zdi se, da je vaše delo en sam niz lepih dogodkov, predstavljanja lepih vsebin, zanimive zgodovine?

Janja Vedno so težka vprašanja. Tudi če ni osnove zanje, imamo ljudje v sebi potrebo, da stvari obrnemo tako, da najdemo težka vprašanja. (smeh)

Nujno je delovati v vzporednih svetovih, v digitalnem in zunaj njega, v obeh moramo zadovoljiti potrošnika na vseh ravneh.

Lahko z nami podelite kakšno tako vprašanje, ki se je zarezalo v spomin?

Janja Hm. Verjetno je največ prahu dvigovala gradnja vzpenjače. Od tega je minilo že kar nekaj let, toda takrat je bilo res mnogo negativnih odzivov novinarjev in javnosti. Danes, ko smo se je vsi navadili in vidimo njeno korist, je mogoče težko verjeti, kako debel fascikel zelo neugodnih vprašanj, kritik in dvomov imam v arhivu na to temo. Včasih si pač moramo dati čas, da se navadimo na neke ideje in spremembe. Ena od mojih nalog vsekakor je, da odgovorim na vsako vprašanje, saj je prav, da se pogovarjamo in pogledamo na zadeve iz različnih zornih kotov.

Zdaj, ko je v načrtu graditi drugi tir vzpenjače, pa so odzivi dobri?

Janja Da, ko pogledaš številke, ne moreš reagirati drugače. Načrt pri investiciji je bil z vzpenjačo prepeljati 200.000 ljudi letno, zdaj je že trikrat presežen. Pred izbruhom epidemije smo našteli že blizu 600.000 ljudi. Z razcvetom turizma v Ljubljani se je začela daljšati tudi vrsta za vzpenjačo. Kakšen dan vse tja do Vodnikovega spomenika.

Simona Kokalj, vi ste tista, ki je najbolj odgovorna za steber marketinga na Ljubljanskem gradu. Po navadi si ljudje predstavljajo, kaj pokriva področje marketinga v klasičnem podjetju. Katere pa so ključne točke vašega dela?

Simona Pomemben del so vse prodajne točke, tako fizične kot na spletu. Tu je še Grajska trgovina Friderik, oddaja prostorov tako pravnim osebam za organizacijo različnih korporativnih dogodkov kot fizičnim osebam za zasebna praznovanja in poroke. Velik del so vse turistične dejavnosti, sodelovanje s turističnimi agencijami, predstavitve na sejmih in podobno. Poleg trženja na tujih trgih je tu še celoten splet tržnih komunikacij v Sloveniji, razvijanje novih produktov, dolgoročni najemniki oziroma kulinarična ponudba. To so neka krovna področja, a je še veliko vsega vmes.

V celostni podobi Ljubljanskega gradu imate oranžen šestkotnik, ki je stiliziran tloris gradu in vse bolj prepoznavna vizualna podoba. Veliko se ukvarjate z identiteto blagovne znamke, prepoznavnostjo komunikacijskega tona, sinergijo. Kaj bi odgovorili nekomu, ki bi rekel, da ne potrebujete toliko poudarka na oglaševanju, ker imate tako ali tako lokacijo, zgodovino?

Simona Poudarek na premišljeni komunikaciji se mi zdi bistven. Pri postavljanju strategije smo skupaj ugotovili, da obstaja veliko različnih percepcij gradu. Za domačine oziroma slovenske goste ima povsem drug pomen kot za nekoga, ki pride iz tujine. V bistvu nam je še vedno pomemben izziv približati grajske vsebine domačinom in širši Sloveniji, jim predstaviti paleto doživetij, ki niso zanimive samo za tujce. Turisti grad vidijo predvsem kot turistično atrakcijo, ki jo morajo videti, domačini pa še vedno bolj kot točko sprehoda ali lokacijo, kamor odpeljejo svoje goste. S komunikacijo moramo ljudem še bolj približati kulturno-umetniški program in se postaviti ob bok drugim kulturnim institucijam v Ljubljani.

Kolikor vem, je bilo razmerje gostov pred covidom še precej v korist tujcev, vendar je število domačih počasi raslo. Pri tem verjetno pomaga tudi to, da imate kartico zvestobe Royal. Ji boste zdaj dali še večji poudarek?

Simona Seveda, kartica omogoča vrsto ugodnosti in je pomembna. Toda v tem trenutku je naš fokus predvsem na spletnih vsebinah in spletni prodaji, zato jo bomo še bolj integrirali v ta del. Torej ne bo vezana samo na fizične oglede in vzpenjačo, ampak tudi na spletne vsebine. Nujno je delovati v vzporednih svetovih, v digitalnem in zunaj njega, v obeh moramo zadovoljiti potrošnika na vseh ravneh.

Moraš se dobro poznati, razumeti okolje in imeti jasno vizijo. Seveda pa je pomembno tudi medsebojno zaupanje.

Ko govorimo o digitalnem svetu: letos ste uspešno odprli spletno trgovino, kateri so naslednji projekti digitalne transformacije?

Simona Ja, ukvarjamo se z razvojem VR-programa, organizirati si želimo vodene oglede prek Zooma, snemanja kulturno-umetniškega programa v živo. Razmišljamo o možnostih, vezanih na Jazz club in lutkovne predstave. Pomembno je, da se čim bolj približamo ljudem in jim postanemo dostopni ne glede na vse. Zanimiva vsebina, ki jo pripravljamo, so spletni individualni vodeni ogledi gradu z vodnikom, ki te s pomočjo kamere in zgodbe v klepetu popeljejo po gradu.

Prej ste omenili Grajsko trgovino Friderik. Navihana zaporniška podgana Friderik je bila, po rezultatih sodeč, prava izbira za zaščitni lik konceptualne trgovine gradu. Ljudje so jo vzeli za svojo. Kako pa ste se ve odzvale, ko vam ga je Innovatif prvič predstavil kot predlog? Je bila ljubezen na prvi pogled ali dvom, če ne bi bil recimo zmaj bolj varna izbira?

Simona Proces snovanja je bil zelo dolg in vsi skupaj smo se veliko ukvarjali s tem, kdo ali kaj bi bila prava podoba, ki bi med drugim predstavljala tudi zgodovinsko identiteto gradu. Veliko pogovorov je bilo o tem, ali lik naredimo v človeški ali živalski podobi, ali naj bo to neko mitološko bitje? Zmaj je bil ves čas med predlogi, vendar nekako ni bil pravi, kljub povezanosti z Ljubljano, narediti je bilo treba nekaj novega, prepoznavno našega.

Mateja Friderik je bil ljubezen na drugi pogled. Zahteval je temeljit vpogled, ali smo prepričani, da je pravi. Ampak vedeli smo, da hočemo nekaj posebnega. Seveda je bilo treba idejo posvojiti, in ko smo to naredili, ni bilo več težav. Skozi proces smo zaupali, da smo na pravi poti.

Janja Če se prav spomnim, sem bila sama najprej malo šokirana in sem takoj začela razmišljati o mogočih odzivih okolja oziroma kako ga bomo ljudem predstavili, da bo prav. Po drugi strani pa je bil zelo simpatičen, še zlasti ko je začel pripovedovati svojo zgodbo. In ta ideja, da je že vsa stoletja doma na gradu in vse ve, vse pozna in je zabaven pripovedovalec zgodovine, je odlično izhodišče za mnogo vsebin.

Moram reči, da vas zelo spoštujem zaradi številnih stvari, predvsem pa tudi zato, ker ste imele pogum in vizijo potrditi Friderika in se niste ustrašile izziva. Pogosto se zgodi, da je želja ustvariti nekaj novega, drugačnega, potem pa prevlada strah pred neznanim in se odloča varno in predvidljivo. Kakšen je vaš nasvet za takšne situacije?

Mateja Če predstavitev Friderika ne bi bila tako dobro pripravljena, kot je bila, z vsemi zgodbami in aplikacijami skupaj, da smo si res lahko predstavljali celotno sliko, v kaj se podajamo, bi bila verjetno odločitev mnogo težja oziroma vprašljiva. Sprejeli smo skupno odločitev in naredili smo prav.

Kolikor vem, so bili pred covidom rezultati prodaje v trgovini zelo lepi, če jih primerjamo z obdobjem pred Friderikom?

Simona Ja. In kot je rekla že Mateja, pomembno je bilo, da smo res hitro videli vizijo razvoja lika na številnih področjih. Aha, dobro se ujame z otroškimi programi, lahko naredimo novo pedagoško vodstvo, super je, da bomo imeli slikanico ... Zelo je aplikativen, odpira neskončno možnosti.

To je torej nasvet, ne samo agencijam, ampak tudi oglaševalcem, da dobro opravijo svojo domačo nalogo, če prav razumem.

Janja Ja, moraš se dobro poznati, razumeti okolje in imeti jasno vizijo. Seveda pa je pomembno tudi medsebojno zaupanje.

Kaj je tisto, kar je pomembno, da lahko zaupaš svoji agenciji oziroma partnerju, s katerim sodeluješ?

Simona Pomembno se mi zdi, da agencija zna poslušati oziroma slišati naročnika in vsekakor tudi obratno. Kadar agencija verjame v svojo idejo, jo mora seveda strastno zagovarjati, a jo znati tudi prilagoditi okoliščinam oglaševalca. Z glavo skozi zid ni nikoli pametna pot. Osnova za vse pa je partnerstvo, torej iskren pogovor, sodelovanje, občutek, da smo skupaj v projektu, da ni urna postavka edini temelj. Navajena sem sodelovati na rednih sestankih, pri skupnih strateških analizah okoliščin, trendov ... ter s skupno željo ustvarjati presežke. Mora teči energija povezanosti.

Razumem. In ko smo že ravno pri energijah. Ste tri močne ženske, vsaka s svojim pogledom. Kaj je ključno, da lahko taka ekipa sodeluje in se dopolnjuje kljub različnim pogledom ali ravno zaradi njih?

Mateja Absolutno morata biti prisotna medsebojno spoštovanje in sprotna komunikacija. Močni smo zaradi tega, ker lahko svobodno delujemo po svoji strokovni presoji, ker smo lahko kreativni in ker imamo super poslovne partnerje na vseh ravneh. Edini pravi izziv je najti najboljšo pot za izvedbo naših idej. In to je zame kot v pravljici.

Janja Kar zadeva mene, je ključno, da se spoštujemo. Da se vsak zaveda svoje odgovornosti in da imamo pri svojem delu podporo vodstva.

Simona Kot ekipa odtečemo veliko krogov iz zelo različnih zornih kotov, tako da smo lahko pri odločitvah res mirni, da smo vse premislili. Strokovna izmenjava argumentov in zaupanje vodstva sta dejavnika, ki zelo krepita našo moč.

Malo za hec še zadnje vprašanje. Se bolj najdete v opisu tri grajske gospe ali tri grajske mušketirke?

Simona Hm ... mušketirke, ja.

Mateja Oboje … smo ena taka zdrava mešanica.

Janja Operativno smo mušketirke, znamo pa biti tudi gospe.